adj. (sg. N m. izrečļiv, n. -o, f. -a, G m. -oga).
1. koji se može izgovoriti, izgovorljiv; usp. izgovorļiv 1, lepozgovorļiv, zgovorļiv. B (s. v. dicibilis … izrečļiv … kaj se lehko more zreči, effabilis … izgovorļiv … izrečļiv … vu reči zgovorļiv, pronunciabilis … zgovorļiv … izrečļiv), J (s. v. pronunciabilis … izrečļiv … izgovorļiv).
2. isto što rečļiv 1. B (s. v. facundus … leporečļiv … izrečļiv). O, gospa moja Maria … mene … na hvalu tvoju izrečļivoga vučini i razbornoga. Gašp I, 959.
