n . sg, N izrečeńe, G -a, pl. N -a) gl. im. od izreči.
1. artikulacija, izgovor, izgovaranje. B (s. v. effatum, profatus), J (s. v. pronunciatio).
2. izraz; izražajnost. Zbog močnešega izrečeńa osobnem zaimenam prida se vnogi put: selbst, selber. Nem jez 135.
3. izreka, izričaj; usp. izreka 1, narečeńe 2, reka2. J (s. v. propositio … izrečeńe … narečeńe … izreka). Kratka nekoja na krepost spadajuča razumna izrečeńa (naslov).Mar I.
