(se) pf. (inf. izvisiti, izvisiti se; prez. sg. 1. izvisim, -im se, 3. -i, pl. 1. -imo, 3. -iju, -e se; imp. pl. 2. izvisete; pridj. akt. sg. m. izvisil, izvisil se, f. -a).
I.
1. uzdići; usp. izvišiti1 1. B (s. v. beo, exalto; izvišujem), J (s. v. cathedra … stol izvišen, inaltatus … izvišen, pergula … mesto izvišeno, sublimis … izvišen, suggestum … mesto izvišeno). Lahko mene dole moreš … hititi, ali me od zemļe gore izvisiti. Jurj 93. Devica hoče poroditi [Krištuša] … ki nam vse zlo potiši, nevolnoga izvisi človeka do neba. Citara 62.
2.
a. uzvisiti, proslaviti; podići komu vrijednost; usp. izvišiti1 2. a. B (s. v. attollo, arx, celebratus … pohvaļen … razglašen … izvišen hvalum … proslavļen … proslavļena … proslavļeno; izvišujem), J (s. v. effero), X (s. v. cello). Ova dobrota je ńu … izvisila. Nadaž 131. Boļe [je] sebe poniziti a druge razložno izvisiti. Mul šk 503. Leto 1787 … nekuliko lestor Vugrov … se na to postavili jesu bili da svoj narodni vugerski jezik popraviju, osvetlaju i izvisiju. Mikl izb 5.
b. uzdići na kakvu čast, položaj i sl., unaprijediti; usp. izvišiti1 2. b. B (s. v. beneficiarius), J (s. v. promoveo). Bužan Januša [ban je] … na pervu … čast, najmre vicebaniu izvisil. Kerč najvr 22.
II. refl. ~ se
a. uzvisiti se. Boļe [je] da tulik svetec vu svoje poniznosti ostane nego da bi se ovdi tak izvisil. Gašp IV, 122.
b. uzdići se na kakvu čast, položaj i sl. B (s. v. calceus).
