| jafk | m (sg. N javk, G -a, I -om) krik od boli ili u velikoj žalosti, jauk, jaukanje; usp. jok. H (s. v. ), B (s. v. ejulatio, gemitus; javk), P (s. v. ejulatus 398). A smerti veče ne bude, ni javka, ni kriča, ni boleznosti … ar su perva prešla i odešla. Vram post A, 7. Javka našega glas ne zanemari [Marija], pred obraz tvoj pridi molitva naša. Mil vert 177. Zakriknu [nesrečnica] javkom velikem. Habd ad 598. |
