n (sg. NA ječańe, G -a) gl. im. od ječati; ječanje, stenjanje; usp. skučańe. H (s. v. ), B (s. v. gemitus 3; ječańe s uputom na skučańe), J (s. v. gemitus, sonor … veliki glas … ropot … šum ječanje … brujanje), P (s. v. ejulatus 398). Da čuje ječańe vuznikov. Ev 372.
