| jeğeńe | n (sg. G jeğeńa, L -u, I jedğeńem) gl. im. od jesti; isto što jedeńe 1. B (s. v. incubus … nočni beteg teršeči človeka kak da bi kaj na ńem ležalo i to biva od prekorednoga jeğeńa i jestvin neskuhaneh v želudcu, edulium). Prez mesa jeğeńa … [on] biti ne more. Gašp IV, 89. Bog je poslal … gńusnu živinu da bi [Egiptonci] … potrebnu jeğeńa žeļu pogubili. St kol (1866) 215. |
