num (sg. N m. jen, f. -a, A m. jen, f. -u).
1. isto što jeden 1; u atributivnoj upotrebi. V telu kotrig ni jen bolši nit je koi goder gorši od jezika istoga. Gašp II, 950. Pervi koń je izpuščal prec velik jen kamen od sebe. Lovr ker 78. Jen martoloz je kakti sred pijanke zapeval. Krl 64.
2. isto što jeden 2. a. Pomagaj, jen drugom povikne. Henr 182.
3. isto što jeden 3. Ja idem za jen čas gosponu notarijušu. Velikov 100. Komaj jen čas jesem bludil v merzlom zraku sloboden. Rak pes 1.
4. u svezama ~ jedinski (u zanijekanim konstrukcijama)niti jedan; usp. jeden 8, jedini 3, jedinski 2. Ona … niti zaskučala ne niti jenu jedinsku reč prerekla, niti ne kapļice kervi … spustila. Habd ad 569; ~ drugoga, ~ drugom, ~ drugomu, ~ k drugoga, ~ k drugomu dvoje međusobno. Jen drugoga mrazi, vsi skupa se psuju. Brojozn 151. Tu kraļ, velikaši, od puka zebrani med sobum jen drugom prevagnutje brani. Henr 185. Jošče ļuto zverje … šetaju se lepo, jen drugomu dvori. Popevke 206. Jen drugomu preveč toči. Horv kal-b (1829) 48. Gde sami su krivi tu druge potvore, jen k drugoga kvaru i škodi pomore. Brez jerem 150. Nemška ńim gospoda i to dopustiše da su mogli dojti jen k drugomu bliže. Popevke 194; ~ po ~ jedan nakon drugog, jedan iza drugog. I pride jen po jen i š njim joče. Kov tisk 61; na~ dušek naiskap. Polpintene žmule na jen dušek znišči. Krl 39; na~ mah odmah. Ne more hrast na jen mah rast. Krist anh 176.
