f (sg. N kefa, G -e, A -u, I -um, pl. A -e) tur. kefe; četka; metla, metlica; usp. metla. B (s. v. kefa, koństr. 176), P (s. v. scopularius 785). Hitro simo kefu! Češeļ! Rob I, 197. Kefa za zmetańe hiže … kefa za opravu … kefa zidarska velika za beliti hižu (cjenik).Limit 24.
