adj. (sg. N m. kerhek, kërhek, krhek Bel prop 95, n. kerhko, f. -hka, kërhka, GA m. kerhkoga, n. -hkoga, -hka, f. -hke, A n. -hko, L m. n. -hkom, f. -hke Švag I, 315, Matak I, 524, -hki Gašp II, 564, I m. -hkom, f. -hku, pl. N m. -hki, n. krhka Henr 184, A f. kerhke; komp. sg. G m. kerhkešega) usp. krhkek, kršliv.
1.
a. lomljiv. H (s. v. ), B (s. v. auripigmentum … kruto kërhka, vitreus 3; kërhek), J (s. v. fragilis), X (s. v. frango). Lonec iz blata stvorjen je kerhek. Zagr I, 495. fig. Vu … pogibelne … valove krhek razuma mojega čunak [neču] … pustiti. Bel prop 95. Slaba ter krhka človeka su dela, zmrvi ńe mudrost kad Božja bu htela. Henr 184.
b. isto što mehkek 1. a. B (s. v. caro). Mehko meso: … pusti je kipet, postane lepo kerhko. Hiž kniž 200. Kerhek … mürbe. Krist anh 16.
2. pun krhotina, opor, hrapav. Kerhek … spröde. Krist anh 16.
3. fig. nježan, neotporan; nestalan. B (s. v. fragilis … kerhek … slab … padļiv, homo; kërhek 2, temjan 2). Žena mertuk kerhek i slab od nature jest. Vram post A, 210. Natura človečja [je] kerhka i na zlo jače nego na dobro nagńena. Habd ad 1069. Redovnik zna da ti nesi angel ki bi nigdar ne grešil nego kerhki človek. Gašp III, 975.
