| krvoločen | adj. (sg. N m. kervoločen, kërvoločen, kervoločni, krvoločni, n. kervoločno, kërvoločno, f. kervoločna, G m. -oga, f. -e, D m. -omu, A n. -o, f. -u, I m. n. -em, f. -um, pl. N m. -i, G m. -eh, A f. -e; komp. i superl. sg. N m. kervoločneši, -ejši, f. -eša, pl. A f. najkervoločneše, I f. -emi) koji ima nagon za prolijevanjem krvi, ubijanjem, krvožedan; koji je u vezi s ubijanjem, krvoločan; okrutan, bezdušan; usp. krvohlepen, krvožeğen, krvožeğuči, krvožejen, krvoželen1, okruten. B (s. v. crudelis … goščeńe kërvoločno, sanguinarius … kërvoločen, tyranicus), J (s. v. crudelis, sanguinarius, tyranna … silnoladavka … nemilostivna gospa … kervoločna žena), P (s. v. gladiator … igra rimska … kervoločna je bila), X (s. v. barbarus … kervoločni). [On] kervoločnoga goščeńa ostanke vu lonec spravļene najdovši, zanese ńe pred oltar B. D. M. Nadaž 100. [Saduceanci] bili jesu med sobum … vkanlivi, živinski i suproti stranskim nečlovečni i kervoločni. Mulih prod 135. Turci vre od negda prekričani jesu kakti kervoločno … ļudstvo. Horv kal-b (1825) 38. Ah, to je krvoločen način. Brez diog 122. fig. O smert kervoločna. Mal krep 24. Podal je glavu svoju pod kervoločnu sekiru. Švag I, 234. |
