(se) impf. (inf. kuditi; prez. sg. 1. kudim, 3. -i, -i se, pl. 1. -imo, 3. -e; pridj. akt. sg. m. kudil, pl. m. -i; pril. prez. kudeč) kuditi; usp. kuditi 2, prigovarjati, pšaniti, špotati, za zlo spoznati s. v. spoznati.
I.
1. vrijeđati, karati, psovati, napadati (koga).B (s. v. annus Saturni, contemno, damno, despuo, detrecto, magador, mordeo, obtrecto, pollex, reprehendo, vituperabilis; kudim), J (s. v. contemno, improbo, quo, vitupero), X (s. v. vitium … vitupero). Ja toga takvoga mišleńa ne kudim ako iz poniznosti izhağa. Habd zerc 335. [Nema] človeka jednum rečjum takvoga vu kojem bi se moglo vse pohvaliti i nikaj kuditi ne moglo. Zagr I, 70. Naredi živleńe tvoje tak dobro, da te nigdo po pravici kuditi ne more. Verh 279.
2. iznositi(čije) loše osobine; ružno o (kome) govoriti; ogovarati, klevetati. J (s. v. quo … ki bistrešu pamet ima … on se več z vučeńem trudi i zločesta svoja štima … tuđa hvali a sva kudi. Priprosteše pak pameti … vsa prez skrbi zna činiti: ak prem z glave ništ ni vzeti … hoče boļi od vseh biti). Niti takoveh norcev ovde ne kudimo. Habd ad 866. Nazoči ga hvali, za hrptom ga kudi. Brez jerem 150. Pusti ļudi tepsti i tebe kuditi, po spunavańu tvoje dužnosti pravi pokoj najdeš. Verh 133.
II. refl. ~ se loše o sebi govoriti. Drugi ńu hvaliju, sama se kudi. Brez al 19.
