m (sg. NA lokot, G -a, I -om, pl. N -i, G -ov, A -e, I -i, -mi) furl. (iz fr.)lochèt.
1. vrsta brave koja se izvana stavlja na vrata, poklopac i sl.; lokot; usp. lokotec, lokut. H (s. v. ), B (s. v. sera; lokot), J (s. v. claustrum, obsero, sera), P (s. v. sera 865). Proti tatom … straže moraju se postavļati proti ńim tuliko okovaneh vrat, tuliko kļučenic i lokotov velike meštrie. Habd ad 1052. Vi [bi] z jakemi kļučenicami i lokotmi boļe zapirali i čuvali vaše blago. Zagr I, 206. Kaj je vu oni škrińi … na kojoj su dva turski lokoti? Jandr 28. Pogledim ja na moj lokot i spazim da je taki devet. Štrok 22. fig. Ļudi … vu ove smerdeče mesarnice [v peklu] vekivečnemi lokotmi jesu zakleńeni. Habd zerc 307.
2. izr. ~ za jezik v. jezik; ~ na vusta postaviti, ~ na vustnic postaviti, lokotom mučańa vustnice zapirati, lokotom vusta zaklenuti / zaklepiti / zapreti, vusnice lokotom zapirati ne progovoriti (ne progovarati)ni riječi, (za)šutjeti. Gospodična [imala je] … svoja vusta z lokotom zakleńena. Zagr IV, 374. Ja dan današńi z lokotom mučańa vusnice moje zapiram. Švag I, 311. Pekleni Behemot dvemi lokotmi ńim vusta zaklepļe. Zagr I, 186. Ja bi si … lokot na vusta postavil. Cepel 132.
