adv.
1. bez pameti, bez smisla, glupo; ludo; nepromišljeno; usp. noro, norski2, norsko. H (s. v. ), B (s. v. dementer, desipienter … ludo … nespametno, stolidus, stulte, vecorditer, vesano; ludo), J (s. v. dementer). Ludo i nespametno [su] živeli. Zagr IV, 66.
2. uzalud; uludo. B (s. v. vane).
3. jako, silno. J (s. v. furialis … ludo serdit … mahnit … maslačen). V vsem žitku svojem ludo [je] vragu veruval v greh se vaļajuči. Habd ad 1169.
