m (sg. N možar, G -a, D -u) etim. v. mužar.
1. isto što mužar 1. H (s. v. ), B (s. v. mortarium, pinso … tučem … tukel sem z batom vu možaru … tukačem terem … meļem, piso … možar; tučem, možar, mužar), J (s. v. pila). Jeden medeni možar [našest jest]. VZA 13, 187. Dva možara medena veliki z železnimi tokači. Ost 5. Stuci ga [češńaka] vu brunčenem možaru. Luič 70. Pila … Stupa. Možar, stupa. Syl 2, 458.
2. vojna naprava, bacač kamena. J (s. v. ballistorius).
