(se) impf. (inf. muditi se; prez. sg. 1. mudim, -im se, 2. -iš, -iš se, 3. -i, -i se, pl. 1. -imo, 3. -e; pridj. akt. sg. m. mudil, mudil se, f. -a se, pl. m. -i se; ptc. prez. sg. N m. mudeč) usp. kesniti, štentati.
I.
1. kasniti; otezati, zadržavati se; dangubiti; gnjaviti, dosađivati. B (s. v. cesso, dispendo, moratus, moror, negligo, percuntor, remores, tardo; mudim), J (s. v. incunctanter, lento). Ne bum te več sveteh otcev svedočtvom mudil. Habd ad 19. Dovršit tve delo ne mudi. Henr 192. Kčeri moja kaj mudiš? Hodi na tvoje posle. Vukot gol 23.
2. uskraćivati, braniti, zabranjivati. B (s. v. aegrotus … dober tolnač dati ne mudimo). Žalosten kudim šereg i sam mene tužiti ne mudim. Jurj 3. Dosta vremena dal sem mu, mogel je lehko oditi, navlaš mudim po ńega … iti. Vukot gol 46.
II. refl.
A. ~ se
1. oklijevati. Najte se muditi mene mučiti da s tem dojdem k mojemu zaručniku. Krist žit II, 58.
2. zadržavati se; provoditi vrijeme gdje. B (s. v. commoro, demoror, immoror, murginor, restito, vacat; mudim). Ovde se nemam ništar muditi, nego hodmo bliže pekla. Šim prod 398. Vsi [se] čudiju kade se tak dugo mudiš i kaj delaš. Brez al 15.
B. ~ si isto što ~ II. A. 2. Vu reštih su dane si mudili, i onda su sudi ih sudili. Domj kraj 37.
