| naplačnik | m (sg. N naplačnik, naplatčnik, G naplačnika) onaj koji ubire porez, poreznik; usp. mitnik, naplačnik, pagadur. B (s. v. publicanus; naplačnik, pagadur), X (s. v. populus … publicanus). fig. Vse stroške vu pravdah podaval iz same ļubavi Boga od kojega kakti najbolšega naplačnika ufal se je vekivečnu prijeti plaču. Gašp II, 590. Napervo stavļajte si [Gospona] … kakti naplačnika dobra i zla. St kol (1866) 175. |
