| očnik | m (sg. NA očnik, G -a, pl. A -e) dalekozor. B (s. v. telescopium, tubus; očnik, staklo). Ov čas … čez očnik, kojega takaj … vu ladje našel je … vsa onak, kak Petek mu nazvestil je, je videl. Rob II, 229. Galileus, glasoviti mudroznanec talianski … one malo pervļe vu Holandii znajğene očnike s kojemi se razgledavaju zvezde … on verlo je pobolšal. Krizm raj 206. Cesar nam je copernik. Repače broji na očnik. Krl 102. |
