pf. (inf. obeliti; prez. sg. 1. obelim, 3. -i; imp. sg. 2. obeli; pridj. akt. sg. m. obelil, f. -a, pl. m. -i; pridj. pas. sg. N m. obeļen, pl. A f. obelene).
1. učiniti da što postane bijele boje, obijeliti, izbijeliti. H (s. v. ), B (s. v. insolatus … na suncu posušen … obeļen … plajhan). Je l’ si, Maro, platno obelila. Popev 196. Platno … se pere, razprestre na travi, poleva večkrat z vodum i pusti se na suncu i misičini ležati. Ovak se platno obeli. Im lad 38.
2. rlg.
a. učiniti da tko bude čist, bez grijeha. Vidim vas skerblivomisleče kem modušem more nas sneg friško opadńeni obeliti. Šim sl 60. Oprali jesu svoje svite i obelili ńe vu kervi jańčeca. Ev 285.
b. postati čist, bez grijeha. Počerńene duše … ako … hočete z voļum Božjum i z pomočjum Marie … vu snegu marianskom hočete obeliti. Šim sl 58. [Bože] pral me budeš i zverhu snega obelim. Mul navuk 48.
3. skinuti, oljuštiti, oguliti koru, ljusku s čega (o plodu, drvetu, rani ); usp. obiļiti, oblupiti, obluščiti, odlupiti 2, olupiti 1, oluščiti, odreti 3. H (s. v. obeliti koru, obeļen), B (s. v. cingo, deglabro … gladim … gladko činim … oskubujem … koru dole jemļem … obeliti jabuku; obelen). Od jedne mere koļa … vancerlin ali drugi težak koteri obeli i oboštri … novac 1 ima potrebuvati. VZA 12, 245. Sad za jesti obeliti je treba. Horv kal-b (1816) 37.
4. obući koga u bijelu odjeću. B (s. v. candidatus; obeļen 2.).
5. namazati sadrom. B (s. v. gypsatus).
6. u svezi ~ črn obraz povratiti narušen ugled, izgubljeno poštovanje. B (s. v. dealbesco, dealbo).
