n (sg. NA objetje, G -a, L -u, I -em, pl. N -a).
1. isto što obimańe 1. B (s. v. amplexus, implexus; objetje), fig. Svetu cirkev kerstiansku od vse gnilosti čistim objetjem vu vekivečno veselje nuter zapeļa. Vram post B, 7.
2.
a. obuhvaćanje, obuhvatnost. [Vera] je zverhunaravska vu svojem objetju ar istine koje nam ona odkriva dalko nadhağaju razuma našega. Verh 550.
b. opseg. To mi preveč računamo za varaš silnoga objetja. Danica (1848) 55.
3. predmet; objekt. Isto objetje zaradi velike osebujnosti svoje potrebuje … zresno pretresańe. Krist blag II, 290.
4. gram. veći rečenični sklop, period. Više izgovori koji po veznikih … se skup deržiju … objetje ili perioduš zoveju se. Čt kn 3. Znamenke koje za razdelivańe kotrigov jednoga postavka ali objetja (perioduša) služiu, zovu se razlučnosti znamenke. Prav pis 38.
5. u svezi ~ govoreńa gram. završeni odsječak govora, tzv. govorni period; usp. zveršeno ophağańe s. v. ophağańe, opteček skup zvezanoga govoreńa s. v. opteček. B (s. v. periodus).
