pf. (inf. občiniti; prez. sg. 1. občinim, 3. -i; aor. pl. 3. občiniše; imp. sg. 2. občini; pridj. akt. m. občinil, f. -a; pridj. pas. sg. N m. občińen, n. -o, f. -a, pl. N f. -e).
1. očistiti, prosijati, izrešetati. H (s. v. kružiti), B (s. v. cribatus, eventilatus; kružen, občińen). Najpervič mora poļodelavec laneno seme občiniti da čisto bude od drača. Rob I, 144. Žitek daj … dobro od praha občiniti. Danica (1840) 45. fig. Šatanaš poželel jest da bi vas kako ono pšenico občinil i skrožil. Vram post B, 53 a. fig. Gda hočeš dušu občiniti, zahvali Bogu za vsa ńegova … dobročineńa. Kraj 74.
2. načiniti. Ove molitve [su] … po … Petre Domitrovče … občińene i štampum potverğene. Petret XVIII. Pervo nego se na počinek postaviš … potrebno je i dušno spoznańe občiniti. Mul šk 514.
3. začarati (čarima ); usp. opčinuti. [Ona] je vboge vdovice občinila i … skupa kloštarskim kmetom rodbini dala. VDA 8, 57.
