impf. (inf. opraščati; prez. sg. 1. opraščam, 2. -aš, 3. -a, pl. 1. -amo, 3. -aju; imp. pl. 2. opraščajte; pridj. akt. pl. m. opraščali; pril. prez. opraščajuč) impf. od pf. oprostiti; usp. oprahčati, oprastjati, oprostjati, oproščati, otpraščati, otpuščati 1, otpuščavati 1, otpuščuvati 1, praščati1.
1. ne kažnjavati za počinjenu grešku, krivnju, nepravdu isl., opraštati; otpuštati, opraštati grijeh. B (s. v. commodo, comparco, condono, imperco, parco … praščam … opraščam … prostil sem … prostiti; odpuščam s uputom na opraščam, opraščam), J (s. v. condono, ignosco). Ar su tebe kroto znati potrebna što je pokora, što je odvezanje i zavezanje grehov, kako Bog grehe prašča i kako cirkveni pastir oprašča. Vram post A, 107. Ja ti vsu krivicu, kum si mene i moju kčer vražil, opraščam. Habd zerc 494. Kak lehko tuliku pogrešku proti meni vučinili jeste, tak lehko ja vam opraščam. Gašp III, 175. Bratja … kakti Božji odebrani … podnašajte se med sobum i opraščajte jeden drugomu. Ev 32. Opraščati zna samo Bog i Ti Njegva sveta Mati. Domj kraj 38.
2. odrješivati, odvezivati. B (s. v. ablaqueo, abstringo, dilorico).
3. isto što oslobağati. B (s. v. libero).
4. davati, poklanjati. Vu takvom mestu jesem gde se ves dug oštro računa, niti se najmenši beč ali filer ne oprašča. Gašp III, 804.
5. zaobilaziti, štedjeti koga, što. Vsi dobro znamo da smert ni jedne dobe ne oprašča. Matak II, 321. O, smert huda … ne opraščaš niti dedu čeprem glavu ima sedu! Danica (1840) 119. fig. Leto 1473. stanoviti (imenu se oprašča presvetle radi rodbine) mladenec … na smert osuğen [je]. Gašp II, 350.
