adv. (opervič, opërvič; superl. najopervič).
1. prvi put; najprije. B (s. v. autor … 2. kojega zapovedjum opervič kaj biva, dies … perva luč … sveča noči … kajti se teda opervič donaša vu hižu, primitus … pervo … pervič … opervič, proscindo … opervič zemļu orati … prašiti; ńiva … 2. ńiva opervič zorana). Kruh ov … [je] dvakrat naroğen: oprvič vu naručaju otca Boga … drugoč vu vutrobe majke Marije. Bel prop 108.
2. isprva, u početku; usp. iz početka s. v. početek, prvič1 2, spočetka. B (s. v. ago … 5. opërvič ova čisto i sramežlivo žitek svoj je peļala i živela, amurca … smrad i nečistoča koja opervič zvërhu oļa zplava, principio … z početka … vu početku … opervič … pervič). Protivno naturu dobi ka praktika ako ravno opervič teška se bude videla, z vremenum podpunoma hoče ti lahka postati. Habd ad 891.
