adj. (sg. N m. osebni, n. -o, f. -a, G n. -oga, f. -e, A n. -i, f. -u, L m. n. -om, pl. N f. -e, G m. -eh, -ih Katek 31, A m. -e).
1. koji je svojstven jednoj osobi, vlastit, svoj, osoban; privatan; usp. osebit 2, osebujen 3, poseben 2, samosvoj. J (s. v. privatus … osebni … posebni … osebit … samosvoj … na samom). Dobri navuki jesu temeļ tak osebnoga kak opčinskoga dobra. Brez mat 2.
2. isto što osebujen 1. Ti nas sada pohajaš, a mi tebe na smertni vuri tvoji i na osebnom sudu pohodimo. Gašp III, 203.
