pf. (inf. oskubsti, oskupsti; prez. sg. 3. oskube, pl. 1. -emo, 3. -u; aor. pl. 3. oskuboše; imp. sg. 2. oskubi; pridj. akt. sg. m. oskubel; pridj. pas. sg. N m. oskuben, f. -a, D m. -omu, I f. -um, pl. G m. -eh) očupati, iščupati; usp. operušati, operušiti, rasperušiti.
1. o bradi, kosi. H (s. v. operušiti), B (s. v. compilo, laevis; operušan s uputom na oskuben, oskuben). Glavu, bradu oskuboše [Ježušu]. Citara 210.
2. o perju, vuni i sl. H (s. v. operušiti), B (s. v. compilo, deplumo … oskubujem … oskubel sem … oskubsti … operušavam … operušiti, laevis; operušan s uputom na oskuben, oskuben). Vuk pazil na janca kak bi mu mogel ne listor vunu oskupsti nego i mesom se nahraniti. Habd ad 787. Živad perja imajuča predi neg se alduje … mora oskubena biti od vsega velikoga perja. Gašp III, 803. Oskubi, osnaži popke, vzemi van drobninu, operi, osoli, našpali. Birl 87.
