pf. (inf. odkoiti, odkojiti; prez. sg. 3. odkoi, pl. 3. odkoje; pridj. akt. sg. m. odkojil, n. odkoilo, f. -a, odkojila, pl. m. -i, odkoili, otkojili; pridj. pas. sg. N m. odkojen, n. -o, f. -a, G m. -oga) odgojiti.
1. othraniti; usp. othraniti. B (s. v. delicus, educo), J (s. v. prognatus). Kuliko … moraju nevoļe po porodu podnesti pervo nego dete odkoje i na noge postave? Habd ad 114. Tebe su oroslani rodili, tebe su risi otkojili. Brez al 30. Koga si ti nosila, z čistem mlekom odkojila, od smerti se je gore stal. Ev 315.
2. dati kome potreban odgoj, odgojiti. Postavete si pred oči … gospodičiča … lepo gingavo odkojenoga. Šim prod 26. Ostavili ńega jesu vučeniki ńegovi … kotere je … odkoil, zvučil. Gašp I, 105. Kčere svoje dostojno i vredno odkojiti je mogla. Lovr ad 97.
3. osposobiti koga za što; usmjeriti, uputiti koga u što. [Herceg nemški] pervo [je] v luteranske nevere bil odkojen. Habd zerc 45. [Car moškovitanski] vu luteranske nevere odkojen ńu vu carstvu svojem zakotiti je se tersil. Prid kron 112. [Janus Panonius] odkojen [je] vu navukih vu Veroni. Mikl izb 74.
4. uzgojiti (o biljkama).Vinograd nasaditi se more z grebenicami … ali … iz posejaneh pečkih odkojiti. Danica (1836) 24.
