Rječnik hrvatskoga kajkavskoga književnog jezika

adj. (sg. N m. odpustliv, odpustlivi, f. -a, pl. N m. -i, G m. -eh Kraj 113, -ih Katek 99).
1. isto što otpusļiv 1. J (s. v.  ignoscibilis, remissibilis). Zmoli ju [opčinsku spoved] … da blagoslov i odpuščeńe odpustliveh grehov od popa primeš. Kraj 113. Greh mali iliti lehko odpustlivi je malo prekeršeńe zapovedih Božjih. Katek 107.
2. koji se može popustiti, oslabiti, učiniti manje napetim. J (s. v.   remissarius).

adj. (sg. N m. odpustļiv, odpustļivi; superl. sg. G m. najodpustļiveišega).
1. koji se može oprostiti, oprostiv; usp. oprostiv, otprosliv, otpusni 2, otpusliv 1, otpuščen 1. H (s. v.  greh mali), B (s. v.   odpustļiv).  Greh … je troje fele … greh iztočni, greh mali ili odpustļiv i greh veliki. Zagr I, 604. Da bi imeli znańe svetcev, boļe bi razmeti mogli kaj vu sebi zla ima greh odpustļivi. Verh 93.
2. popustljiv, blag. Ah, da Bog vu sebi je serdca najmiloserdneišega i najodpustļiveišega, tak je, istinito je. Matak I, 451.