| pičiti | pf. (inf. pičiti; prez. sg. 1. pičim, 3. -i; pridj. akt. sg. f. pičila; pridj. pas. sg. N m. pičjen, f. pičena, pl. N m. -i) etim. v. piknuti; ubosti; usp. picuknuti, piknuti, vpičiti. Ne bilo zdravoga na tebi mesta kaj bi listor mogel z iglicum pičiti. Gašp I, 926. Stechen … (von Schlangen, Insekten …) pičiti, vpičiti, piknuti. Krist anh 128. Koga piči kača, boji se i martinčeka. Gaj posl (s. v. K). |
