pf. (inf. požgati; prez. sg. 2. požgeš, 3. -e, pl. 3. -eju, -u; aor. sg. 3. požga, pl. 3. -še; pridj. akt. sg. m. požgal, f. -a, pl. m. -i; pridj. pas. sg. N m. požgan, -i, f. -a, pl. N m. -i, f. -e, A f. -e, I m. -emi; ptc. prez. pl. L f. požgučeh; pril. perf. požgavši) usp. popaliti, sežgati, skuriti, zežgati.
1. učiniti da (što) izgori do kraja, popaliti, spaliti; paleći uništiti. B (s. v. adultus 2, concrematus, concremo, cremo; požgan, požižem … požgal sem), P (s. v. medicamentum paroticum 218). Koteri bi se požganiem grozil da hoče varaš ili … hižu drugoga požgati … takov mora smert podjeti. Perg 210. Za ništar se meče iskrica koja more varaš požgati. Šim prod 81. Longobardi … jesu … požgali Ištriu. Vitez raf 51. Morebiti su [Adam i Eva] požgali žitek vu klasju? Zagr I, 118. Verbrennen … požgati. Krist anh 133. fig. Gospone, aldujem tebe … vse grehe … moje … da je ti vse skupa vužgeš i požgeš na ovom oltare. Kraj 127.
2. paleći usmrtiti. Kapitana dva s petdeset ńegovimi … požgati … včini. Vram post A, 70a. Plemenitaši … ako kade [puntare] skupne zaprte najdu, vse skupa požgu. VZA 5, 86. Kada … dobreh kerščenikov pelde nikaj ne oprave, onda pošļe Bog šerege serditosti svoje da … nezahvalna stvorjeńa … požgeju. Krist blag II, 186.
