| pobučitel | m (sg. N pobučitel, pl. N -i) poticatelj, buntovnik; huškač; usp. nadražavec, nahustitel, pobučļivec, pothustitel. B (s. v. concitator, flabellum, natinator), J (s. v. concitator). Bog prepustil bi bil da živi vu zemļu požreti bi bili tri pobučiteli puka. Matak II, 431. Ništarmeńe vendar on je duh pekleni, to je: duh hmańi, gizdavi podhusitel i pobučitel osovļen. Verh 555. |
