(se) pf. (inf. pohabiti, pohabiti se; prez. sg. 3. pohabi, -i se, pl. 3. -iju; pridj. akt. sg. m. pohabil, n. -o, f. -a se, pl. m. -i, f. -e; pridj. pas. sg. N m. pohabļen, n. -o, f. -a) usp. iskvariti, shabiti.
I. oštetiti; pokvariti. H (s. v. ), B (s. v. adulterator … pohabitel … pofalšlivec t. j. koi kaj pohabi i pokvari ter falšlivo napravi: kakti peneze i ostalu kakvu drugu stvar, corrumpo, corruptus … pohabļen … zhabļen … pokvarjen … zkvarjen … sperhńen … ztuhten … rasipan, depravatus, vitio; izkvaren … pohabļen … pohabļen … pohabļena … pohabļeno), X (s. v. sidus … sideratus … od zvezd pohabļen … mahnit). Činete … kinča ki ne more pomenkati na nebeseh i tat vkrasti ne more ni mol pohabiti i poškoditi. Vram post B, 6. Vino se je ńim vu pevnicah ali opustilo ali pohabilo. Šim prod 362. Kerv ovu jal, nazlob vsu pohabil i na drugu obernul je. Liž 25. Dežğ Ivana Glavoseka pohabi vnogoga oreha. Kal-b (1811) 44.
II. refl. ~ se
1. pokvariti se. Kad žitek cvete, domači žitek marļivo mešaj da se ne pohabi. Horv kal-b (1814) 41.
2. isto što obetežati 1. Ovca jako i dugo žeğna prenaglo i preveč na jedenput pije ter ovak još beržje pohabi se. Živinvrač 146.
