(se) pf. (inf. pomenkati; prez. sg. 3. pomenka, -a se, pl. 1. -amo, 3. pomienkaju, pomenkaju, -aju se; imp. sg. 2. pomenkaj; pridj. akt. sg. m. pomienkal, n. pomenkalo; ptc. prez. sg. N m. pomenkajuči; pril. perf. pomenkavši se) usp. pomajnkati, pomankati, pomańkati, pomeńkati, sfaleti 1, sfaliti 1.
I.
1. ponestati, uzmanjkati, ne biti dovoljno (čega), ne biti (koga / čega), izostati. H (s. v. ), B (s. v. pomenkavam). Ako li takova bratja zevsema pomienkaju, potomtoga se onoj brati daje koi su sirotam po ženskoj sverži rod. Perg 101. Nikaj si gosti ali za veseļa povekšavańe ali za želuca napuńeńe pomenkati ne pustiju. Brez al 18. Kak dober je on … pod kojega providlivum skerbjum niti ribam … niti pticam … niti vsemu kaj god po zemļi plazi ali hodi nigdar hrana ne pomenka. Št past 6.
2. postati manjim; oslabjeti. Ogeń on vu sercu priatela skriven ne samo ne pomenka, nego i vekši naraste. Nadaž 141. Gospa, moja vu tom vernost pomenkati ne če. Brez al 13.
3. klonuti, malaksati. B (s. v. pomenkavam). Vsegdar [je] potrebno moliti i ne pomenkati. Vram post A, 122 a. Naj pomenka vu hvali tvoi duša moja, veseleč se iz ļubavi. Kempiš 99.
4. proći, nestati; propasti. Poglavničtvo nešče z pokoleńa Judaševa pomenkati i vzeto biti doklem ne pride Mešiaš. Vram post A, 31 a. Pomenkalo je kraļevstvo Tiruša vu Pigmalionu. Vitez raf 12.
II. refl. ~ se
1. postati slab, obnemoći. Ako oča i mati pomenkaju se … [botri] su na to dete za ko su oni poroci pred Bogom postali, pasku i skerb dožni nositi. Vram post A, 142 a.
2. isto što ~ I. 1. I pomenkavši se vina, reče mati Ježuševa k ńemu: »Vina nemaju.«. Vram post A, 40 a.
3. nestati; zatrti se, izumrijeti. Žigmund kral … vmre … i pomenka se muški spol. Vram kron 63.
4. pogriješiti. Jako se pomenkaš ako kaj vremenitoga preštimaš. Kempiš 66.
