m (sg. N poslušitel, G -a, D -u, pl. NV -i, G -ov, D -om, A -e, L -eh, I -i).
1. onaj koji što sluša, slušatelj; usp. posluhnik, poslušavec, poslušnik, slišavec, slušateļ, slušavec, slušitel. B (s. v. assectator, attentus, auditor, auditorium, auscultator … poslušitel … poslušavëc … slišavëc), J (s. v. auditor … poslušitel … poslušavec … slušavec, auscultator), X (s. v. audio … auditor, auscultator). Pred Bogom ne poslušiteli, nego činiteli budu pravični. Mul šk 409. Moji dragi poslušiteli. Danica (1840) 113.
2. uslišitelj. B (s. v. exauditor), J (s. v. exauditor).
3. u svezama otajno ~ isto što otajno poslušavec s. v. poslušavec. B (s. v. ); pravic ~student prava. Pesma … grofici Patačič … alduvana po Karolu Rakovec, pravic vu drugem letu poslušitelu. Rak pes I; s. bogoslovstva ~ student teologije. [To je] očituvano po Pavlu Štoos, biškupie zagrebečke klerikušu zadńe leto s. bogoslovstva poslušitelu. Št past 1.
