pf. (inf. posvojiti, posvoiti; prez. sg. 3. posvoji, pl. 3. -je; aor. sg. 1. posvojih; pridj. akt. sg. m. posvojil, posvoil, pl. m. -i; pridj. pas. sg. N m. posvojen, n. -o, f. -a) usp. posvojati, pripisati, prisvojiti.
1.
a. bespravno oduzeti (što), učiniti svojim, prisvojiti. H (s. v. posvoiti, posvojen, svoiti), B (s. v. abalieno, appropriatus, ascisco … posvoil sëm … posvoiti … pripisal sem … pripisati, ascitus … pripisan … posvojen … posvojena … posvojeno, assumo, vendico; lucki, posvojen), J (s. v. arrogo), X (s. v. scio … ascitus tisk. ascititus). [Človeče, v ružne jame smerti] čast ti posvoje. Magd 72. Kaj maloga … posvojiti, ni velik greh. Zagr I, 84. Ne dopušča se nijednemu zverjolovcu … dole ležeča drva posvojiti. Zak lov § 9.
b. na temelju prava uzeti / dati (što) u vlasništvo. B (s. v. usucaptus). Drugi stanovite predvrednosti dati moraju … da bi mi ńe pravično posvojiti mogli. Čt kn 55. Ako im se gospodar ne najde … mi ńe posvojiti moremo. Horv kal-b (1822) 36. fig. Tebi, gospodine, posvojih dušu moju. Zrin tov 39.
2. isto što osvojiti 1. B (s. v. osvojen, posvojen). Turci posvoili jesu vekši del Ažie. Vitez raf 78. Postavil se je ńim za voğu, ter posvojil ov orsag. Danica (1840) 70.
3. uzeti pod svoje okrilje. Gospodin Bog … bil te je posvojil. Noč viğ 55. [Sin Božji] je nas … vredno posvoil. Mul šk 127.
4. zauzeti (o prostoru).Einnehmen, v. a. … (den ganzen Raum einnehmen) posvojiti, zasesti se. Krist anh 95.
