adv. usp. prece, precek.
1. jako, vrlo; dosta, prilično. B (s. v. vetulus … pristar … nastar … dobro pridoben … prec star), J (s. v. diutine, vetulus). Jeden z drugim idu tugujuči šeregom prec dugim. Jurj 6. Drevo pak ovo … bilo je prec visoko, na spodobu dreva palmenoga. Rob I, 85. Za kratek jeden čas pervi koń je izpuščal prec velik jen kamen od sebe. Lovr ker 78.
2. u velikoj količini, dosta, puno. B (s. v. dilutus … redka farba i bleda, vu koju prec /tisk. preč/, je vode namešano). Nutar postavi prec ğumbira stučenoga. Luič 71. Proti verbancu … melinskoga praha prec presej, z bezgovum sredńum korum na povni praži i z toplem veži. Mikl izb 150.
