m (sg. N pregonitel, GA -a, I -om, pl. N -i, G -ov, D -om, A -e) usp. nastornik 1, odgańavec 1, odgonitel 1, otiravec, pregańavec, pregonik, pretiravec, progonitel, raspršitel, sleditel.
1. onaj koji(koga) protjeruje, progoni, progonitelj. H (s. v. ), B (s. v. consectator, insectator … pregańavec … pregonitel … sleditel, persecutor, proscriptor; jarem volovski, pregonitel), J (s. v. insectator, persecutor, proscriptor). Gosponova ruka … je pregonitela svojega poterla. Nadaž 124. Bil je kraļ Henrik … S. matere cirkve … nemilostiven pregonitel. Matak I, 149. [Sv. Pavao] se je dal otpeļati vu Damaškuš … ter iz najļutešega nepriatela i pregonitela je postal najverneši i najzažganeši branitel Ježuševe vere. Krist ap 7.
2. isto što odgańavec 1. J (s. v. depulsor).
3. isto što spogańavec. B (s. v. exagitator 3. … pregonitel … spotlivec … sponašavec).
4. u svezama ~ sveteh kipov ikonoklast. Našega Krištuša Ježuša kerv … kriči vu nebo … proti nepobožnem oskrunitelom i pregonitelom sveteh kipov. Gašp II, 211; vragov ~ istjerivač vraga. [Felix] pun krepostih i po vseh stranah glasoviti vragov pregonitel [bil je]. Gašp I, 250.
