m (sg. N pripovedavec, pripovedavëc, GA -vca).
1. onaj koji (što) pripovijeda, priča; onaj koji kazuje, govori; usp. povedajuči s. v. povedati1, povedavec 1, poveditel, pripoveditel, pripovesnik. B (s. v. fabulator … šalen pripovedavec … šalec … ki pripovesti poveda radi smeha, praedicator … pripovedavec … pripoveditel, recensor 2. … pripovedavec, tautologus … jednoga duguvańa večkrat pripovedavec; pripovedavec … pripovedavec pripovestih … pripovedavec pripovesti za istinu), J (s. v. enarrator … pripovedavec, memorator … pripovedavec, narrator … pripovedavec … povedavec, panegyrista … hvalno pred pukom od česa govoritel … pripovedavec).
2. samostalno i u svezama duhovni / reči svete ~ isto što prodekator. B (s. v. ecclesiastes … koncionator … prodekator … pripovedavec … navučitel duhovni, praedicator … prodekator), J (s. v. concionator … duhovni pripovedavec … nazvestitel … nagovoritel ļuctva … navučitel … prodikator … koncionator, ecclesiastes … pripovedavec rečih sveteh i mudreh … nagovoritel … koncionator … prodekator). Biškup širakužanski … Vincenta mesto sebe vučini pripovedavca i navučitela. Gašp I, 392.
3. u svezi dojdučeh ~ proricatelj. B (s. v. aëromanticus … pripovedavëc dojdučeh iz znameńa zraka, capnomantes … pripovedavec dojdučeh iz dima, chiromantes … dojdučeh pripovedavec i iz čerkńih dlan ručneh).
