n (sg. NA proklectvo, G -a, DL -u, I -om, pl. NA -a) usp. preklectvo, prekleštvo, prekletstvo, prokletstvo.
1. javno izgovorena želja da koga ili što snađe najveća nesreća. H (s. v. ), B (s. v. damnatorius … suda … proklectva … zkvarjeńa vreden … osudni … osudna … osudno; proklectvo). Zaručnicu [Ježuš] sebe je tebe izebral, iz zemļe Adama proklectvo izegnal. Habd zerc 431. Gdo zmed ńega pove i zgovori sentenciu proklectva. Švag I, 235. Fluch, m. kletva, proklectvo. Krist anh Dužnosti od tebe potrebuvati morem koje ti pod proklectvo spuniti moraš. Lovr pred 33. 101.
2. zla sudbina, nesreća izazvana nemoralnim, grešnim životom. Boječi se Jakob … da ne bi proklectvo zadobil taki ovu šegavost vučiniti ne hotel. Gašp II, 116. Odverni od mene proklectvo koje sem z mojemi grehi zaslužil. Ev 413.
3. samostalno i u svezi cirkveno ~ crkvena anatema, ekskomunikacija. H (s. v. proklectvo cirkveno), J (s. v. anathema … proklectvo). [Vu prave cirkve nesu] oni ki su po cirkvenom … prokelctvu od ńe odverženi. Mul šk 168. [Spoved] potrebna je vsakom kerščeniku … to nam s. tridentsko spravišče zapoveda veruvati pod proklectvo. Zagr IV, 233.
4. u svezama dati / postaviti ~ (zvrhu koga) prokleti (koga).Od s. otcev [be] proklectvo dano zverhu roditelov nemarneh. Zagr I, 67; devati / metati / postavļati ~ (čes / na koga) proklinjati (koga).B (s. v. proklectvo na koga mečem), J (s. v. excommunico … iz verneh občine razlučujem … proklectvo devam). Naj od seh dob nikoga odhitavati niti proklectvo na ńega postavļati. Gašp IV, 107.
