adj. (sg. N m. pušken, -i, n. -o, f. -a, G m. -oga, f. -e, A m. -i, n. -o, L m. -om, I m. -em, pl. A n. -a, f. -e).
1. koji se odnosi na puška; puščani; usp. puškani, puškin. B (s. v. bombardicus … pušken … puškena … puškeno, synthema; ciļ, prašnik, puška, puška, puškeni). Grof Draškovič [je] … nepriatele … iz nasipa puškenoga stiral. Prid kron 82. Mam se vužge kaj i pušken prah. Krist anh 174. Postal je glavnim ravniteļem … puškene fabrike. Nov horv 240b.
2. u svezama baril puškeni v. baril; barilec puškeni v. barilec; cev puškena v. cev; kokot puškeni v. kokot; prašnik puškeni v. prašnik; puškena leva v. leva; puškeni globuš v. globuš; puškeni kamen v. kamen; puškeni ogeń isto što puška 1. B (s. v. catellus … kokot na puškenom ogńu; ogeń … ogeń puškeni … samokres); pušken / puškeni prah v. prah; vuk puškeni v. vuk; zrno puškeno v. zrno.
