adj. (sg. N m. razsipen, rasipni, razsipni, G m. -oga, D -omu, A m. -a, f. -u, I m. -em, pl. N m. -i, G m. -ih).
1. koji troši, razbacuje imovinu bez potrebe, rastrošan; usp. nemilotrošni, nesporen, potrošliv 2, potrošļiv 1, prekšen, prokšen 2, rasipļiv 1, rastepen, rastrošen, razlejan, trošen. B (s. v. luxus … rasipni človek, prodigus … razsipni … raztepni … raztrošni … nesporni … nemilotrošni, profusus … nemertučļiv … rasipni … raztrošni), J (s. v. prodigus … razsipni … preveč trošeči … blago na nikaj spravļajuči), X (s. v. ago … prodigus … rasipen). Hudih, razsipnih … tiranskih … narod seme … poginuti hoče. Vram post A, 214. [Iz Indije z verbovu došal je domom petļarsku palicu] a toga klateža razsipna … gostiš. Magd 99. [Velikašev] razsipnu darežlivost bi mi vnogo boļe spoznali da bi moguče izpisati one stroške. Mul zak 93. Ako budeš len i razsipen, nisi ga [bogatstva] vreden. Brez mat 96.
2. obilan, velik, visok (o troškovima).Zamuğeńe vremena i razsipni potroški (naslov).Habd ad 871.
3. u svezi rasipni sin bibl. v. sin.
