pf. (inf. razpruditi; prez. sg. 1. razprudim, 3. -i; pridj. akt. sg. m. razprudil, pl. m. -i; pridj. pas. sg. N m. razpruden, razpruğen, n. -o, f. -a).
1. isto što raspršati I. 1. B (s. v. dissipatus … rasipan … razpruden … raziden; razpruğen, razpruğujem … razprudil sem s uputom na rasipavam), J (s. v. dissipo … razsipujem … razperšavam … razsipavam … presipavam … raztepujem … raztepavam … razprudim).
2. nerazumno, rasipnički potrošiti, potratiti (o imetku ); usp. raspraviti I. 1. H (s. v. razpruditi, razpruğen … razpruğena … razpruğeno), B (s. v. depasco … ladańe kakvo razpruditi, dissipo 2. … razprudujem … raztrošujem … hižni imetek razpruditi, lacero … svoja dobra razpruditi, obligurio 2. … raztrošujem … rasipujem … imetek svoj razpruditi, profundo 2. … razpruditi peneze; razpravļen 2. s uputom na razpruğen). [On] vse od otca ostavļeno blago i zaiskane imetke zaigra i razprudi. Nadaž 62. Krivično skupspravļeno blago … se vre od lastoviteh ladavcov ali od ńihoveh odvetkov razprudi. Krist žit I, 288.
