pf. (inf. rastolnačiti, raztolnačiti; prez. sg. 1. raztolnačim, 3. -i, pl. 3. -e; imp. sg. 2. -i; pridj. akt. sg. m. raztolnačil; pridj. pas. sg. N n. raztolnačeno).
1. objasniti, rastumačiti; usp. rastolmačiti, rasvetiti I. 3. B (s. v. claro … raztolnačiti kajgod, verbose … raztolnačiti nekaj vnogo rečļiveje). Raztolnači boļe govoreńe tvoje. Mal neb 10. Angel je [Devici] … zrok svojega došestka očituval, ńoj skrovnost raztolnačil. Krištol 10. Se bi to negdi jemput trijeba bilo nekom rastolnačiti. Krl 25.
2. istumačiti drugim jezikom, prevesti. I dopeļaju ńega na mesto Golgota koje se raztolnačeno zove: ļubań mesto. Ev 80.
