m (sg. N razložitel, pl. N -i).
1. onaj koji (što) tumači, objašnjava, tumačitelj; usp. ispeļavec, ispisavec 3, osvetitel 2, pretomačiteļ, rastolmačitel, rastolmačnik, rastolnačitel, rastolnačnik, rasvestitel, rasvetitel, razbornik, razlažitel, razlagavec 1, tolnačnik. B (s. v. discretus … razložitel … razbornik), J (s. v. etymologus … izpeļavec … razložitel iz korena reči koje odkud izhaja, exegetes … razložitel S. pisma ali sveteh dugovań … tolnačnik, explanator … razložitel … raztolmačitel, explicator … raztolnačitel … razložitel … raztolmačnik, glossator … raztolnačitel … razložitel, interpres … razložitel, prodigiator … čudoviteh dugovań razložitel … na znańe davavec … raztolnačnik), X (s. v. pono … expositor … razložitel). Fanteńe bilo je, kak tolnača Teodoretuš i ostali razložiteli, da porušena bi bila cirkva da Filišteancem v ruke za plen došla bi bila arka. Matak II, 186.
2. isto što nareditel 2. B (s. v. dispositor … razreditel … razložitel).
