adj. (sg. N m. razvuzdan, razvuzdani, n. -o, f. -a, G m. n. -oga, f. -e, A n. -o, f. -u, L n. -om, I m. -em, f. -um, pl. N m. -i, n. -a, f. -e, G f. -eh, A n. -a, I m. -emi; superl. sg. N f. najrazvuzdaneša, D m. -em).
1. nemiran; razuzdan. Razvuzdane ovce [Adalberta] … nesu hotele poslušati. Krist žit I, 24. fig. Razvuzdani vihri vse mešaju more, mornari vsi bledi vre smrtjum se bore. Henr 182. Serce moje … iz veseļa v žalost pada … sfuntalo se serce jalno ter postalo razvuzdano. Popev 37.
2. koji se ne može obuzdati, svladati; neumjeren. Kakvoga mira … nepokorni i razvuzdani grehšniki nadiati se moreju? Mulih prod 168. Roditeli pravoga križa z ovem razvuzdanem detčecom imeli su. Lovr ker 7.
3. koji odudara od pravila, koji obiluje lošim navikama; raspušten, raskalašen (o načinu života ); usp. razuzdan, spačni. Od kuda … med nami je tak … razvuzdano i nekerščansko živleńe. Mulih prod 213. Dobri biškup začme mladenca ... ravnati … ali zadńič po velikem prepuščańu odhiti mladenec vu zločestem pajdaštvu vse navuke [i] razvuzdano vu grehih živleńe poprime. Danica (1847) 54.
4. u im. službi (sg. m.)razvuzdan onaj koji živi raskalašeno. Sada koj neče ... z razvuzdanemi razvuzdano živeti, on priprost i budala je. Mulih prod 255. On [greh] se zaisto ne dopada niti najrazvuzdanešem. Verh 88.
5. izr. biti razvuzdanega jezika previše govoriti, brbljati sve i svašta. Nut ne sramujemo se grehšiti pred vsaznajučem Bogom, pred grehšnemi pajdaši našemi koji, kak god razvuzdanega jesu jezika, ovak odurnosti naše lahko razglasiti moreju. Mulih prod 22.
