| rumen | adj. (sg. N m. rumen, rumeni, n. -o, f. -a, G m. n. -oga, n. -a, f. -e, A n. -o, f. -u, I m. -im, f. -um, pl. N m. -i, n. -a, f. -e, A n. -a; komp. sg. N f. rumeneja; supl. sg. I f. najrumenešum) isto što črlen 1. H (s. v. rumen), B (s. v. blatta 5. … baršun rumeni, blattarius 3. … čerlenobaršunski … rumen, blatteareus … koi rumenum kakti je škerlatna ali baršunska … karmažinska farbum farba, rabuscula … rumen ili prižut grozd, robus … rumena i jaklena pšenica, rubeo … čerļen sem … čerļenim se … rumen sem … rumenim se … zažaren sem; čerļen … rus … rumen … rdeč, fajta … farba ili rumenilo kojem žene lica mažu da beleje i rumeneje postanu, pšenica … pšenica jaklena i rumena), J (s. v. irrubeo 2. … rumen postajem, purpurissum … škarlatna boja … rumena pena iz koje načińeno rumenilo ženam služi za obraza mazańe ili malańe, roseus … rumen … rožične boje, ruber … čerlen … rumen). Gda si [Barbara] telo na smert dala, Bogu žitek alduvala, rumenu kerv prelejala, tu si zmožnost zaiskala da bi z grehov svoih stala. Mil vert 150. Ovo su vusta ona rumena i jezik medveni. Švag I, 5. Rumen, rötlich. Krist gram 35. Dok jo rumena pozdravi zorja, črlene kraj nje breskve diše. Gal 147. |
