f (sg. N samoča, G -e, D -e, A -u, L -e, -i, I -um, pl. A -e, L -ah) usp. pustost, sama, samočnost, samoživnost.
1. samotno življenje, život u osami, samoća; stanje osamljenosti, osama, samoća. B (s. v. singularis 3. … samočen človek … samoču ļubeči, solitudo … samoča … pustoča, umbratilis … od samoče bledeti; samoča), J (s. v. solitudo … samoča … samoživnost … pustost), P (s. v. solitudo … samoča … samoče … puščina 47), X (s. v. solus … solitudo … samoča). Prez vsakoga ufańa ikada iz ove samoče osloboditi se … dneve živleńa mojega ovde sprevoditi budem moral. Rob I, 75. Nesrečni … ti moraš … bojati se pred samočum i stiskum skozneh nočih. Krist blag II, 299. fig. Naj ti ne bu teška v grobeku samoča. Št noč 15.
2. način duhovnoga života u redovničkoj ili samostanskoj zajednici; duševni mir. J (s. v. monachus … samočnik … redovnik vu samoči ali puščini živuči). Bogu mojemu vu čistoči i samoči služiti jedini bude načina živleńa mojega. Brez al 4. Zakaj su tulika velika gospoda … po kloštrih ali samočah vu pokorah žitek svoj sprevodili? Verh 18.
3. u svezama na samoče a) isto što nasamom 1. Žene … ako hočete serca nihova … genuti … morate nih [vaše muže] na samoče opominati i karati, a ne pred družinum. Zagr IV, 118; b) na pustome, osamljenome mjestu. Kapitan Mondl … z dvemi svojemi kompaniami na samoče obsterti [jesu] posečeni. Mal isp I, 13; c) na samotnome mjestu, u osami. [Gospon je] od stola odišel i na samoče žuhko plakati počel. Matak I, 336; othajati na samoču stat isto što odseļuvati se. B (s. v. semigro … odselujem se … odhajam na samoču stat).
