adj. (sg. N m. samočen, samočni, n. -o, f. -a, G m. n. -oga, f. -e, D f. -oj, A n. -o, L n. -om, -em, I f. -um, pl. I m. -emi) usp. samobiten, samoten, samoživuč.
1. koji je potpuno sam; koji je sasvim osamljen, usamljen; koji živi sam. B (s. v. seorsus … samočni … samočna … samočno, singularis 3. … samočen človek … samoču ļubeči, solitarius … sam … samočen … samoten … samoživuči … samočni človek), J (s. v. solitarius … samočni … samoživec … nasamom živuči), X (s. v. solitarius … samočni). Stiraj vsa svetska i vsu zleh nagneń halabuku: sedi kakti samočen vrebec na krovu i premišļavaj pregreške tvoje vu žuhkoči duše tvoje. Kempiš 255. Poručil [je] samočnoj tovarušici da mu ona sama … ove peneze … donesti mora. Danica (1840) 85. fig. Zarad pomenkańa slovarnic … ali su pisma potepana ali gde med samočnemi zidmi ali vu škrińah perhneju. Mikl izb 67.
2. koji je odvojen (od koga / čega), samotan, osamljen, na osami. B (s. v. privatus 3. … samočen … samobitni … tih … samočni i mirni žitek). Kušaj jednoga samo dneva vu samočnom kakvom mestu čisto sam sprevodti! Rob I, 242. Hodi z menum, ja ti pokažem prebivališče moje, i akoprem takaj samočno, ali priličneše vendar kak ovo. Zriń 87. fig. [Rozika] još i vezda nekoji samočni nadvečer pohağa mertveh pokopališče. Lovr zap 24.
3. isto što čist12. Zevrelica ni nikaj drugo nego kada drožğene se stranke zdigńene zmešaju z vinom i gńiti počmeju, zato vu vručeh pevnicah najlehkeše se naredi ter vu vinu vodenastom predi kak samočnem kajti vručina ovakove strane berže razmetče. Danica (1836) 41.
