pf. (inf. zhitati; prez. sg. 3. zhita, pl. 3. -aju; pridj. akt. sg. m. shital, zhital, pl. -i; pridj. pas. sg. N n. zhitano, pl. N f. shitane).
1.
a. baciti (što) iz kakva zatvorenog prostora, izbaciti van iz čega; usp. shititi 1. Moje patrone budu čisto shitane. Velikov 74. Rogoz mora se … van zhitati. Danica (1842) 98.
b. izbaciti (što) iz tijela. [Joram] vse pohištvo, tovarušice i dečicu pogubivši, z betegom dvah let obdan, zadńič je čreva iz sebe zhital. Gašp III, 193. Ovo isto vračtvo vsu nutrešńu hmajńicu ali od zdola … ali pak od zgora … po pļuvańu pomore izprazniti i vun zhitati. Lal vrač 110. fig. Znam čine tvoje … znam da ti niti mrzel niti topel jesi, hoču te anda početi iz vust mojeh zhitati. Krist blag II, 71.
2. baciti (što) u / na koga / što; izbacati, nabacati. Štimali su … da barku hote lagļu vučiniti ako ono v morje zhitaju kaj je ladju žmečalo. Habd ad 874. Vse bilo je vu morje zhitano. Rob I, 17. Kuliko smetja, kuliko kostih na ńega shital jesem! Brez al 39.
3. u svezi sim tam ~ isto što rashitati 1. Vse [on] zpregleda, sim tam zhita i zpreisče, a ne vidi kak smert strašno nas pritišče. Lovr pes 3.
