adj. (sg. N m. sklizek, skliski, f. skliske, L m. skliskom, skliskem, n. skliskom, f. skliskoj).
1. koji se skliže, sklizak, klizav; jako gladak; usp. gladek 4, glizek, puzek, puzliv 1, sklizav, sklizen, sklizliv, skļizek, skuzek 1, škalek, škalen. B (s. v. labidus … sklizek … sklizek put, glacies … sklizek led … sklizati se po ledu … voziti se po ledu), J (s. v. labidus … opadliv … sklizek … gde se lahko opade, lubricus … skuzek … škalen … sklizek … puzek … sklizliv … glizek … škalek … puzliv … gladek). Zatim [angel] zapeļa [trejtega tolvaja] na jeden strašno pogibelni most … preveč vuzek i zevsema jako sklizek. Fuč 66. Žrebe po zimi na skliskom putu ali na ledu opade. Živinvrač 44.
2. varljiv, prolazan; pogibeljan, zavodljiv, opasan, nezgodan. Budi nam Gospodine … u skliskom palica. Zrin tov 440. Put vu pekel grešnikov, je ni samo tmeči, nego i jako skliski. Švag I, 232. Bože otec! Daj mu srečno ti hoditi po'vom skliskom žitka putu k vekivečnosti. Lovr pes 7.
3. nestalan, nesiguran. Nad onem orsagom, gde vitezi glasni, na prestoļu skliskom gde kraļi prejasni glave su zgub'li. Henr 185 .
