(se) (inf. skončavati, zkončavat, skončavati se; prez. sg. 1. skončavam, zkončavam, skončavam se, zkončavam se, 2. skončavaš se, 3. zkončava, skončava, skončava se, pl. 3. skončavaju, zkončavaju; pridj. akt. sg. m. skončaval se, f. skončavala, pl. m. zkončavali; ptc. prez. sg. L m. skončavajučem).
I.
1. uništavati, upropaštavati (koga/što).H (s. v. zkončavam), B (s. v. consumptor … potrošitel … koj vsa potraša … skončava kot ogeń, destruo … razmečem … raztepļem … pokvarujem … do temela … do niščeta razrušujem … skončavam … nekaj razmetati). Neki lotriši … u velike dvojnosti i serca i duše svoje boleznosti sami sebe fundaju i skončavaju. Habd ad 595. Gdo … bude mogel prebivati vu ogńu peklenskom vekoma žgučem i skončavajučem? Zagr I, 549. Betege najtverdokorneše … srečno pretiravaju i skončavaju. Lal vod 89.
2. ubijati. B (s. v. deleo … pogubļujem … skončavam, sustollo … zkončavam … zatiram). I ona je strašna muka bila kum su Peržianci hudodelnike zkončavali. Habd ad 155.
3. slabiti, iscrpljivati. Proti zmešańu i boritve ku elementi meğ sobum vu človeku imaju i vu ńem naturalsku vlagu skončavaju imal [je Adam] sad dreva žitka. Habd ad 34. Kaj su one tak strašne vručine i peteče koje muče, žgu i zkončavaju tulike mlade ļudi? Zagr I, 33. fig. Ti li si, ma duša, ka z menum govoriš, ti li me trucaš … zakaj me skončavaš ter se z menum boriš. Noč viğ 48.
4. dolaziti do kraja, dovršavati se, završavati se; ginuti, nestajati; usp. skončavati II, 1. H (s. v. skončava), B (s. v. consumo … skončavam … skančati se … ginuti … znebivati se od starosti i žalosti).
II. refl. ~ se;
1. isto što skončavati I, 4. B (s. v. deficio 2. … vustajem … na meńe idem … ginem … nestajem … gubim se … zkončavam se … vehnem). Nisi tibižuča [sriča] … nit stalnost gibuča s kom sam se skončaval. Zrinski 55.
2. izjedati se, gristi se, uništavati se. Vse zmišļava [grešnik] proti onomu komu nenavidi, videči sreču ńegovu skončava se. Habd ad 682.
3. iscrpljivati se. Ne činiš dobro dugovańe, norem trudom se skončavaš. Habd zerc 97.
