adj. (sg. N m. sledeči, n. -e, f. -a, A m. sledeči, f. -u, L f. sledečoj, pl. N m. sledeči, n. -a, f. -e, L m. -ih) usp. sleden, sledńi, sleduči, sledujuči.
1. koji je na redu, koji slijedi, sljedeći, idući. B (s. v. consequens … sledeči … sledeča … sledeče; sledeči). Bog je zapovedal … da ni jeden raspeti ne sme čes sledeču noč ostati na drevu viseč. Krist žit I, 146. Pri sağeńu ovakve živice potrebuje se sledeče orudeļe: kosir, nož, vertna pila. Danica (1840) 64.
2. isto što nasledļiv 1. B (s. v. sequax … nasledļiv … sledeči; sledeči).
3. u im. službi (pl. n.)sledeča ona koja su po redu, ona koja slijede u nizu. Dokončam ispeļajuči iz do sada rečeneh sledeča: za niš deržańe svete vere … jesu segurna znameńa zahitčeńa i odveržeńa od Boga. Krist blag II, 236.
